Kam s psom v hribe je največkrat vprašanje novopečenih pasjih lastnikov, ki se radi odpravijo na dogodivščine v višje lege naše prelepe Slovenije. Zato smo vam danes skupaj s člani Facebook skupine Potepanja s psom, zbrali kar osem idej kam s psom v hribe. Ker pa je teh ogromno, bomo posamezne opisali tudi v drugih prispevkih tako, da bo dovolj informacij za vse. Danes pa se osredotočimo na tiste, ki so jih izbrali naši člani.
V nadaljevanju vam bomo opisali 8 najboljših destinacij za izlet s psom v hribe:
Na kratko o hribu:
Donačka gora je ena izmed zadnjih vrhov Karavank. Domačini ji pravijo tudi Rogatica, njeno staro ime pa je Rogaška gora. Donački gori pa Štajerci radi rečejo tudi Štajerski Triglav. Gre za lahko označeno pot, za katero potrebujemo običajno pohodniško opremo. Pot se ves čas zložno vzpenja in je primerna za pse po 13 mesecu starosti in tudi za starejše pse, ki zmorejo na daljše izlete.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu za Dramlje. Nadaljujemo proti Šentjurju pri Celju in nato proti Rogaški Slatini. V Rogatcu se zapeljemo skozi staro mestno jedro in sledimo oznakam za Donačko goro in Rudijev dom. Parkiramo na širokem parkirišču pred Rudijevim domom.
Vzpon:
Pri Rudijevem domu gremo naprej po makadamski cesti. Po približno 100 metrih pridemo do razpotja, kjer zavijemo desno na gozdno pešpot. Le-ta se zložno vzpenja skozi bukov pragozd vse do zahodnega vrha Donačke gore. Je dobro nadelana in označena.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Je najvišji vrh Pohorja. Vzpenja se nad Slovenj Gradcem in dolino reke Mislinje. Njegov vrh je izrazito uravnan, kar je tudi sicer značilnost pohorskih vrhov. Z vrha lepo vidimo Veliko Kopo. Na južni strani leži Mislinjska dolina, naprej pa se dvigata Paški Kozjak in Graška gora. Na južnem pobočjih Pohorja so raztresene kmetije. Na zahodu se dvigajo Uršlja gora, Peca, Olševa in Kamniško-Savinjske Alpe, na severu pa Košenjak, Golica in Kozjak.
Ob lepem dnevu vidimo daleč na obzorju tudi Julijce ter Visoke in Nizke Ture. Ker je pot lahka in označena ter nima nobenih strmin, prepadov, hitrih vzponov in grap se na njo lahko odpravite po kondicijo tudi tisti manj izkušeni lastniki psov.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da se vozimo po štajerski avtocesti. Zapustimo jo na izvozu za Slovenj Gradec. V Slovenj Gradcu sledimo oznakam za smučišče Kope. Po daljši vožnji po cesti se pripeljemo do velikega parkirišča pred Grmovškovim domom, kjer parkiramo.
Vzpon:
Iz parkirišča gremo mimo igrišča pred kočo. Za igriščem gremo desno proti spodnji postaji žičnice. Ob njej se povzpnemo do vrha smučarske proge, kjer se pot prevali navzdol in hitro za tem položi.
Na prvem razpotju se držimo levo, sledimo pa markacijam Slovenske planinske poti. Večinoma zložna pot nas skozi gozd pripelje do planine, ki jo prečimo. Višje se prične do sedaj zložna pot zmerno vzpenjati.
V nadaljevanju se držimo levo. Teren postaja vedno bolj razgleden proti zahodu na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke. Kmalu se priključimo širši poti, ki nas v zložnem vzponu pripelje na prostrano in razgledno planino. Držimo se je vse do Črnega vrha, ki ga že vidimo pred sabo.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Viševnik je zagotovo eden izmed bolj priljubljenih dvatisočakov pri nas. Je lahko dostopen, ne terja preveč hoje in nudi izvrstne razglede na Triglav, neposredne sosede Mali in Veliki Draški vrh ter Debelo peč. Ima enega najlepših razgledov na Pokljuko. Lepo se vidijo Spodnje Bohinjske gore, zahodni Julijci, severna Savska ravan in vzhodno severne Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Opisana pot je lahka, le krajši del nad Srenjskim prevalom je deloma zahteven. Nahaja se v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška in v pod regiji Julijske Alpe. Zaradi zahtevnejšega vzpona se torej ne odpravite na vrh tisti, ki nimate vsaj malo izkušenj in kondicije. A kljub temu je hrib vseeno odličen za tiste, ki nekaj kondicije že imate in bi se radi povzpeli nad 2000m nadmorske višine.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da se vozimo se po avtocesti Ljubljana – Jesenice. Zapustimo jo na izvozu za Lesce. Zapeljemo se na Bled, kjer smo na semaforiziranem križišču pozorni na table, ki nas desno usmerijo proti Pokljuki. Peljemo se skozi Gorje in mimo Zatrnika do Rudnega polja na Pokljuki. Zapeljemo se do zadnje hiše vojašnice in takoj za njo zavijemo desno na makadamsko cesto. Čez nekaj 100 metrov pridemo do lovske koče ob vznožju smučišča. Tu parkiramo. Parkiramo lahko tudi na velikem parkirišču nasproti vojašnice.
Vzpon:
Vzpenjati se pričnemo ob levem robu smučišča. Kmalu prečkamo makadamsko cesto in nadaljujemo vse do vrha spodnje smučarske proge. Tu smučišče zavije levo in ponovno nadaljujemo ob levi strani zgornje bolj strme smučarske proge vse do njenega vrha. Za njo nadaljujemo po široki s skalami posuti pešpoti, ki nas vodi po manjši in strmi dolini nad smučiščem. Vzpenjamo se direktno v pobočje in hitro pridobivamo na višini. Nato pridemo na predel nad strmim pobočjem, kjer se teren povsem položi. Hitro ga prečkamo in na njegovem robu pridemo do razpotja, kjer gre desno pot proti Blejski koči na Lipanci. Desno gre pot tudi na Viševnik in Mali Draški vrh preko Kačjega roba in Srenjskega prevala.
S hojo nadaljujemo levo proti Viševniku, kot kažejo table. Pot je ponovno precej strma in po dobrih desetih minutah hoje pridemo na travnat preval, kjer pot zavije desno. Nad sabo že vidimo vrh Viševnika. Pot nas sprva vodi zložno skozi ruševje, sčasoma pa postane bolj strma in kmalu nas pripelje nad ruševje. Pred sabo imamo samo še strma travnata pobočja pod vrhom. V okljukih se povzpnemo na greben, kjer pot zavije levo. Po morda 10 minutah grebenske, tik pod vrhom tudi strme hoje pridemo na Viševnik.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Ratitovec, pogorje štirih vrhov s čudovitimi razgledi in razgibanimi dostopi, katerih je res veliko. Vsak najde nekaj zase. Najbolj običajno je seveda izhodišče Prtovč, vasica nad Železniki v Selški dolini, najbolj poznani pa poti čez Razor in čez Po(v)den, kjer se v poletnih časih naredi odlična krožna pot, ki vse skupaj vzame cca. 3h.
Za ljubitelje daljših poti, je odlična varianta z Bohinjskega sedla na Soriški planini, ali s Prtovča čez Planino Klom. Je dolgo travnato sleme z lepimi razgledi na Julijske Alpe, Karavanke in Škofjeloško hribovje. Najvišja vrhova pogorja sta Altemaver visok 1672 metrov in Gladki vrh visok 1667 metrov. Leži v sub regiji Julijske Alpe, ki je del Zahodnega Alpskega sveta.
Poti so lahke in označene zato se lahko na pot odpravite tudi tisti manj izkušeni.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da gremo iz Škofje Loke do Železnikov. Tu nas bodo oznake ob glavni cesti usmerile desno proti vasi Prtovč. Tej cesti sledimo vse do vasi, kjer parkiramo na parkirišču ob cesti ali cerkvi pred vasjo.
Vzpon:
Od mesta, kjer smo parkirali nadaljujemo proti vasi. Kmalu pridemo do oznake, ki nas desno usmerja na Ratitovec čez Razor. Po tej poti se bomo vrnili. Mi nadaljujemo levo na Ratitovec čez Povden, oziroma kot piše na tabli Poden. Hodimo po širokem gozdnem kolovozu, ki se sprva naglo spušča, nato pa se začne vzpenjati skozi gozd.
Po približno 30 minutah hoje pridemo na sedlo Povden. Tu je križišče poti, informacijska tabla in smerokazi. Mi nadaljujemo po gozdni stezi desno za nami skozi gozd. Pot je lepo shojena in označena in nimamo težav z orientacijo. Višje pridemo do gozdne ceste, ki ji sledimo le nekaj 10 metrov, nato pa nadaljujemo desno po strmejši pešpoti.
Kmalu nas pripelje na strma travnata pobočja, kjer se nam odprejo lepi razgledi. Nadaljujemo po tej poti, ki se proti vrhu položi. Sedaj hodimo po travnatem in manj strmem pobočju. Kmalu pridemo do koče na Ratitovcu. Desno nad njo je Gladki vrh, ki ga dosežemo v nekaj minutah.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Mali Golak ima precej zgovorno ime, ki pa ne izhaja iz njegove višine temveč iz njegove uporabnosti. Ker je bila najmanjša planina ravno na najvišjem Golaku, je ta pač postal znan kot Mali Golak. Pot mimo Iztokove koče je zelo priljubljena, medtem ko se na Golake iz Tihe dolin vzpnejo le redki. Z Malega Golaka se odpre razgled vse od Jadranskega morja pa do Triglava, na vrhu pa se nahaja žig in vpisna skrinjica.
Mali Golak se nahaja v regiji Primorska in Notranjska, v pod regiji Goriška in še ožje v pod regiji Trnovski gozd, Nanos in Hrušica. Je lahka označena pot, zato je primerna tudi za začetnike.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da Vipavsko hitro cesto zapustimo na izvozu za Ajdovščino, kjer se držimo naravnost za Vipavo, Idrijo in Col. Zapeljemo se do krožnega križišča v središču Ajdovščine, kjer zavijemo levo. Te ceste se držimo do oznak za Lokavec, kjer zvijemo desno. Tej cesti sedaj sledimo vse do Predmeje. Ko pridemo do večjega križišča in prvih hiš v Predmeji nadaljujemo naravnost proti Lokvam. Med vožnjo smo pozorni smo na lesene oznake, ki nas usmerijo desno na asfaltirano cesto proti Golaku in koči, 45 minut. Ob tem križišču, parkiramo.
Vzpon:
S hojo pričnemo po asfaltirani cesti v smeri Golaka in koče. Že po morda 10 metrih hoje se naša cesta prelevi v makadamsko, na križišču gozdnih makadamskih cest pa se držimo naravnost. Kmalu pridemo do naslednjega razpotja gozdnih cest, kjer zavijemo desno. Naša cesta kmalu zvije levo, postane slabše vzdrževana in tudi vzpenja se hitreje.
Kmalu se zoža v široko gozdno in dobro nadelano pešpot. Višje pridemo do gozdne makadamske ceste, kjer sledimo desno planinskim smerokazom za Iztokovo kočo in Mali Golak. Na širokem križišču, stičišču več gozdnih cest in pešpoti sledimo oznaki za kočo, 5 minut. Dobro označena in nadelana pešpot nas skozi pretežno bukov gozd pripelje do Iztokove koče.
Pri koči sledimo planinskemu smerokazu za Mali Golak. Po nekaj minutah hoje po dobro označeni in nadelani poti pridemo do razpotja položne-naravnost in strme poti-desno. Odločimo se za strmo pot. Vzpenjati se pričnemo direktno v s skalami posuto pobočje. Vzpon je sprva razmeroma strm, a višje v gozdni grapi strmina popusti.
Nad grapo se v okljukih vzpenjamo po gozdnatem, s skalami posutem pobočju. Višje nas pot pripelje do razpotja za Predmejo-desno. Tu se bomo krožno vračali, sedaj pa se držimo naravnost. V nadaljevanju nas zmerno vzpenjajoča pot vodi po slemenu Malega Golaka. Nekaj minut pred prihodom na razgledni vrh se gozd počasi umakne ruševju.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Triglavska jezera, oziroma Dolina Triglavskih jezer je eden lepših predelov v Julijskih Alpah. Velik del slikovite doline se nahaja pod navpičnimi, prepadnimi stenami Tičaric in Zelnaric. Na poti nad Zelenim jezerom, pod Poprovcem, nam pogled na dolino razkriva enega lepših visokogorskih razgledov pri nas.
Pred nami se dviga klinasta podoba Male Zelnarice. Njena zahodna stena se navpično spušča v obsežna melišča, ki počasi zasipavajo dolino Sedmerih oziroma Triglavskih jezer. Razgled, ki je že sam po sebi vreden vsega napora in časa, ki ga od nas terja dolga pot se preko doline širi proti grebenu Velikega Špičja ter južno preko Komne vse do venca Spodnjih Bohinjskih gora.
Prvo jezero je Jezero pod Vršacem na višini 1993 metrov nad morjem in je velik del leta pod ledom. Južneje, pod Zasavsko kočo na Prehodavcih, se nahaja drugo Triglavsko jezero, Rjavo jezero.
Blizu slednjega, v ploski kotanji, se nahaja Zeleno jezero. Četrto je največje in najgloblje Triglavsko jezero imenovano Veliko jezero, oziroma tudi Jezero v Ledvicah ali tudi samo jezero Ledvica. Obdaja ga izredno lepa visokogorska pokrajina. Vzhodno se nad njim dvigajo prepadna ostenja Male in Velike Zelnarice, medtem ko se zahodno nad njim širi dolg greben Velikega in Malega Špičja. Zagotovo ni samo najlepše Triglavsko jezero, temveč morda nasploh naše najlepše visokogorsko jezero.
Peto in šesto jezero je Dvojno jezero pri Koči pri Triglavskih jezerih. Sedmo jezero je najnižje in tudi najtoplejše Triglavsko jezero, Črno jezero. Če želimo videti vsa našteta jezera se na pot odpravimo pri Savici preko Komarče. Dolina Triglavskih jezer se preko Zgornje Komne dotika Lepe Komne in Spodnje Komne, kjer Zlatorogovo kraljestvo objamejo Spodnje Bohinjske gore.
Pot je primerna za pohodnike in pse s primerno kondicijo saj je nekoliko daljša in jo spremlja kar nekaj vzponov, večji del poti pa se vije še kar ravninsko.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da z gorenjske avtoceste zavijemo proti Lescam. Skozi Bled se vozimo proti Bohinjski Bistrici. V Ribčevem lazu pri Bohinjskem jezeru zavijemo desno proti Stari Fužini. Tu v križišču pri kapelici zavijemo ostro levo na vzpenjajočo cesto proti planini Blato. Cesta nas pripelje do mesta, kjer plačamo vstopnino in se odpeljemo naprej do naslednjega križišča, kjer nadaljujemo levo. Nato naredimo kar nekaj kilometrov do naslednjega križišča, kjer zavijemo desno proti planini Blato – naravnost je planina Vogar. Naši cesti sledimo do parkirišča pred planino Blato, kjer parkiramo.
Vzpon:
Na parkirišču pred planino Blato sledimo oznakam za Planino pri Jezeru. Skozi gozd se pričnemo vzpenjati po sorazmerno strmem gozdarskem kolovozu. Kmalu pridemo do razpotja, kjer se držimo levo smeri za Planino pri Jezeru, desno Planina v Lazu. Za razpotjem se kolovoz prelevi v ozko in občasno precej strmo in deloma skalnato makadamsko cesto.
Dobrih 5 minut pred Planino pri Jezeru gremo mimo razpotja, kjer gre levo smer za Planino Vodični vrh in Planino Vogar. Še naprej se držimo naše ceste, ki nas pripelje do Planine pri Jezeru, kjer se držimo oznak za planino Dedno polje. Pot preči planino, ki leži v kotanji nad jezerom in nas vodi mimo več pastirskih stanov in razpotja za planino Viševnik naprej v gozd.
Poti, ki je dejansko ožja gozdna, občasno bolj strma makadamska cesta se držimo vse do planine Dedno polje. Tu se še naprej držimo naše poti, ki nas vodi ob levem robu planine. Držimo se oznake za planino Ovčarijo.
Vijugasta pot počasi pridobiva na višini, pripelje pa nas na razgleden rob nad planino Ovčarijo, kjer se odpre pogled proti Lanževici in zahodnim vrhovom Spodnjih Bohinjskih gora. Spustimo se na desni rob planine, kjer se nahaja razpotje. Levo gre pot proti Koči pri Triglavskih jezerih preko Prodov, mi pa nadaljujemo desno proti Koči pri Triglavskih jezerih preko Štapc.
Pot se hitro prične vzpenjati v macesnov gozd. Zmerno vzpenjajoča pot občasno postane nekoliko strmejša in ko se višje položi pridemo do škrbinastih Štapc. Strm spust s Štapc v Dolino Triglavskih jezer velja za zahtevnega, a je pot zelo dobro varovana s klini, jeklenicami in deloma utrjena z lesenimi stopnicami, zato jo zlahka prehodimo.
Zahtevnemu predelu sledi okljukast odsek poti posut z drobnim gruščem, kjer se varujemo zdrsa. Nižje se pot obrne desno in prečkamo dolgo melišče za katerim sledi spust skozi ruševje. Hitro se spustimo do Dvojnega jezero od koder imamo do Koče pri Triglavskih jezerih samo še nekaj minut zložne hoje. Pri koči gremo naprej v smeri Prehodavcev in Hribaric. Pot se zlagoma vzpenja pod ostenji Tičaric in Zelnaric. Višje pridemo do razpotja, kjer je levo smer za Veliko Špičje, nadaljujemo pa naravnost proti Hribaricam.
Pot se ves čas pretežno zmerno vzpenja, medtem ko je na posameznih krajših odsekih vzpon hitrejši. Mimo jezera Ledvica se pot položi, za jezerom pa strmo vzpne. Ta predel ni dolg, teren se ponovno hitro položi, pot pa počasi pridobiva na višini. Ko pridemo do Zelenega jezera se pot razcepi.
Levo gre smer za Prehodavce, zavijemo pa desno proti Hribaricam. Gruščnata pot se prične prečno vzpenjati po melišču pod južno steno Poprovca. Vzpon ni prestrm, pripelje pa nas do razpotja kjer nadaljujemo desno proti Hribaricam, levo Prehodavci. Sorazmerno položna pot nas kmalu pripelje do naslednjega dobro označenega razpotje, kjer zavijemo desno proti Zelnarici (1 ura), Dednemu polju in planini Vogar.
Levo je smer za Hribarice. Počasi se spustimo do melišča pod visoko zahodno steno Vršakov, ki ga prečno prehodimo. Ko je stena za nami se teren poln lukenj in špranj zravna, pot se občasno spusti, pa zopet položi. Sledi spust na rob globoke kotanje pod Zadnjim Voglom, nato pa se pričnemo zmerno strmo vzpenjati proti sedlu Vrata med Malo Zelnarico in Zadnjim Voglom.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Veliki večini že lepo poznan biser Julijskih alp, Krnsko jezero. Največje visokogorsko jezero v Sloveniji, raj na zemlji, ki pa je lahko dostopen tudi v primeru ko nimamo ravno kondicije za osvajanje naših dvatisočakov.
Jezero je dolgo 300m, široko 150m in skoraj 18m globoko. Od jezera je lep pogled proti Krnu in njegovim sosednjim vrhovom. Kopanje v jezeru je prepovedano zaradi ohranjanja ekosistema jezera, ki je že zelo ogrožen zaradi umetno naseljenih rib.
Vzpon se začne v Lepeni, od doma dr. Klementa Juga se začnemo vzpenjati po dokaj široki poti, ki se kasneje malce zoži. Za tiste, ki ste malo bolje kondicijsko pripravljeni lahko izberete levo pot, ki je malo bolj strma. V kolikor pa ste začetniki v hribolazenju oz imate s seboj majhne otroke ali pse, ki niso vajeni hujših vzponov pa se raje držite desne poti, ki je nekoliko daljša a bolj položna.
Pot se vije po gozdu, lahko pa kar nekaj časa opazujemo oddaljenost od našega izhodišča – dolino Lepene. Ko prispemo do konca gozdne poti, ki se proti koncu spremeni v stezo, pa bomo kmalu zagledali žičnico, ki jo uporabljajo za dostavo hrane in pijače v planinski dom. Od žičnice s hojo nadaljujemo naprej.
Precej širša pot nas bo tako kmalu pripeljala do stebra, kjer vsako leto v Aprilu označijo višino snega. Od tam naprej se spustimo skozi nekaj ovinkov, in kmalu pridemo pred nov razcep – na levi strani se lahko spustimo do Planinskega doma pri Krnskih jezerih, po poti pa lahko nadaljujemo naprej in dom obidemo.
Če se odločimo za obisk Planinskega doma se poti do Krnskega jezera priključimo malo pred planino Duplje. Če naredimo še nekaj korakov stran pa lahko zagledamo še Dupeljsko jezero, ki je eno od Krnskih jezer, a vendar zaradi svoje (male) velikosti skoraj neznano. Od planine Duplje nadaljujemo pot, ki se rahlo vzpenja. Ko pridemo na vrh pa lahko pred seboj zagledamo čudovit pogled na mogočno Krnsko jezero, ki leži na višini 1391m nadmorske višine.
V poletnih mesecih nas po navadi ob jezeru pričaka kakšna krava, nekaj ovc in tudi kakšen osliček. Ob jezeru je ogromno prostora za počitek, in uživanje ob razgledu.
Višina in čas vzpona:
Na kratko o hribu:
Storžič je ošiljena gora, ki kraljuje zahodno od Kamniških Alp in jo lahko občudujemo iz celotne Ljubljanske kotline. Tura je fizično precej naporna, saj moramo premagati kar 1400 višinskih metrov, med spustom pa se lahko odpočijemo in okrepčamo v priljubljenem Domu na Kališču.
Z izjemo nekaj krajših odsekov, je pot tehnično enostavna tako, da se lahko na njo odpravite manj izkušeni a vseeno v dobri kondiciji.
Izhodišče:
Do izhodišča pridemo tako, da avtocesto Ljubljana – Jesenice zapustimo na izvozu Kranj – vzhod in sledimo oznakam za Jezersko oz. Preddvor. Cesto proti Jezerskem zapustimo v Preddvoru (zavijemo levo), kjer začnemo slediti oznakam za Bašelj. V Bašlju pa gremo v smeri planinskih tabel za Sv. Lovrenc. Ko se asfalt konča, nas čaka še ca. 100 m slabega makadama in parkiramo na parkirišču ob planinskem smerokazu.
Vzpon:
Iz parkirišča sledimo planinski tabli za Sv.Lovrenc. Na naslednjem razpotju gremo prav tako proti Sv.Lovrencu in kmalu dosežemo razgleden travnik s simpatično cerkvico, ki je že sam po sebi prijeten izletniški cilj.
Na vrhu travnika opazimo oznake, ki nas usmerijo v gozd proti desni. Nadaljujemo v rahlem spustu in se združimo s potjo, ki vodi direktno od parkirišča. Začnemo se vzpenjati in se vseskozi gibljemo po nekakšnem “hrbtu” po izjemno lepem borovem gozdu. Pot je relativno strma in nam ne da počitka. Višje preidemo na travnato pobočje z lepšim razgledom in nadaljujemo z vzponom do “T” razpotja. Tu se usmerimo na levo proti Poljani.
Na položni poti si spočijemo noge in dosežemo planino Javornik. Tu nas markacije usmerijo v desno in zopet zagrizemo v nepopustljiv klanec. Vzpenjamo se po izraziti dolinici direktno proti vrhu Storžiča.
Za nami bomo kmalu opazili Triglav in Tolsti vrh, levo nad nami pa planince, ki se vzpenjajo po poti čez Psico. Po tehnično enostavni poti dosežemo vrh, ki ga označuje velik križ.
Višina in čas vzpona:
Za konec smo vam pripravili še nekaj nasvetov za vzpon s psom v hribe:
Lepo in varno pot v hribe vam želi ekipa
Sorodna vsebnina: Kam s psom na izlet?